»Vsak dan smo šli k njej v bolnišnico, vedno me je vprašala, kako sta moja otroka. 'Lepo skrbi za njiju, glej, da bosta končala šolanje.' In tega se pač držim. Bila sem čisto na koncu z živci, ampak vedno sem si govorila: 'Moraš, otroka te potrebujeta, moraš.'«

»Spominjam se, da mi je pred davnimi leti moj prijatelj Ježek rekel: 'Svetlana, preveč štrliš ven, za to boš plačala visoko ceno.' Tako se je seveda tudi dogajalo.«

»Enkrat v tistem prvem tednu sem skočil iz svojega stola in stekel med občinstvo.«

»Poslušala je, ko še nisem bila niti profesorica, in govorila: 'Morda bo izrečeno tudi tvoje ime'. Samo smejala sem se.«

»Ko so mi ponudili prvo vlogo, sem ponudbo zavrnila. Ponudili so mi tisoč lir. Odgovorila sem, da je moja cena milijon lir, misleč, da jih bom s tem utišala – pa so privolili!«

»V Preberi in zažgi sem nenadkriljivo užival v tem, da sem ga lahko ustrelil v glavo, pa sva si rekla, da bova to 15 let pozneje še enkrat poskusila.«

»A to sem obljubila mami. Vem, obljuba je velika, a morala sem ji omogočiti, da je lahko odšla v miru. In zdaj naju čakajo prvi prazniki, ko doma ne bo najinih staršev …«

»Verjetno sem bil drugačen, saj sem začel delati v času, ko se je vse začelo na novo. Imeli smo novo državo, in morda je bila ta pristnost, neposrednost in ne nazadnje tikanje, tako drugačno, da sem bil drugačen.«

»Vse je bilo v ruševinah in ni bilo nobene arhitekture, nobenih zgradb, niti mesta. Obdajali so me le barake in zatočišča.«